Psalms 89

89. Poglavje

1{Pouk Etana Ezrahovca.} O milostih Gospodovih bom peval vekomaj, rodu za rodom bom oznanjal z usti svojimi zvestobo tvojo. 2Rekel sem namreč: Vekomaj se bo milost sezidavala, v samih nebesih utrdiš zvestobo svojo. 3„Sklenil sem zavezo z izvoljencem svojim, prisegel sem Davidu, svojemu hlapcu: 4Na vekomaj utrdim seme tvoje in stavil bom prestol tvoj od roda do roda.“ (Sela.) 5Zato slavé nebesa čudovito delo tvoje, o Gospod, tudi zvestobo tvojo v zboru svetnikov. 6Zakaj kdo naj se v nebeških višavah primerja Gospodu, kdo je Gospodu podoben med sinovi Božjimi? 7On je Bog mogočni, jako strašen v zboru svetnikov in strašnejši mimo vseh, ki so okrog njega. 8O Gospod, Bog nad vojskami, kdo je tebi enako mogočen, Gospod? In zvestoba tvoja biva okrog tebe. 9Ti gospoduješ nad morja divjostjo; ko se vzpenjajo valovi njegovi, ti jih krotiš. 10Zdrobil si Egipt, da je kakor strt, z ramo svoje moči si razkropil sovražnike svoje. 11Tvoja so nebesa, tvoja tudi zemlja; vesoljni svet in česar je poln, ustanovil si ti. 12Sever in jug, ti si ju ustvaril; Tabor in Hermon veselo pojeta o imenu tvojem. 13Velemožna je rama tvoja, krepka je roka tvoja, vzvišena desnica tvoja. 14Pravičnost in prava sodba sta podstava tvojemu prestolu, milost in resnica hodita pred obličjem tvojim. 15Blagor ljudstvu, ki pozna trobente radostni glas! Ti hodijo v svetlobi obličja tvojega, o Gospod! 16V imenu tvojem se radujejo ves dan in po pravičnosti tvoji se povišujejo. 17Zakaj dika njih moči si ti, in po blagovoljnosti tvoji bo zvišan rog naš. 18Gospod namreč je naš ščit in Svetnik Izraelov naš kralj. 19Nekdaj si v prikazni govoril svetnikom svojim in rekel: Pomoč sem podelil junaku, povzdignil sem izvoljenega iz ljudstva. 20Našel sem Davida, hlapca svojega, pomazilil sem ga s svetim oljem svojim. 21Ž njim bodi roka moja stanovitna in rama moja naj ga krepča. 22Ne bo ga stiskal sovražnik in sin krivice ga ne bo tlačil. 23Temuč starem izpred njega nasprotnike njegove in sovražilce njegove udarim. 24In moja zvestoba in milost moja bo ž njim, in v imenu mojem se povzdigne rog njegov. 25In nad morje položim roko njegovo in nad reke njegovo desnico. 26On me bo klical: Oče moj si ti, Bog moj mogočni in skala rešenja mojega. 27Jaz pa ga postavim za prvorojenca, za najvišjega kraljem zemlje. 28Vekomaj mu ohranim milost svojo, in zaveza moja mu ostani zvesta. 29In postavim seme njegovo, da večno traja, in prestol njegov kakor dnevi nebes. 30Ako zapusté sinovi njegovi zakon moj in ne bodo hodili v sodbah mojih, 31ako oskrunijo postave moje in ne bodo ravnali po zapovedih mojih: 32obiščem s šibo njih pregreho in z udarci njih krivico. 33Toda milosti svoje mu ne odtegnem in lagal ne bom zoper zvestobo svojo. 34Ne oskrunim zaveze svoje in ne izpremenim ustnic svojih obljube. 35Enkrat sem prisegel pri svetosti svoji; zares, Davidu ne bom lagal: 36Večno bodi seme njegovo in prestol njegov kakor solnce pred mano. 37Kakor luna bode stanoviten vekomaj. In priča v nebeških višavah je zvesta. (Sela.) 38Ti pa si zavrgel in zaničeval, razsrdil si se zoper maziljenca svojega. 39Zaničeval si hlapca svojega zavezo, oskrunil in vrgel na tla venec njegov. 40Podrl si vse ograje njegove, trdnjave njegove si izpostavil razdoru. 41Plenili so ga vsi mimohodeči, v zasmeh je dan sosedom svojim. 42Povzdignil si zatiralcev njegovih desnico, veselje napravil vsem sovražnikom njegovim. 43Skrhal si tudi meča njegovega ostrino in mu nisi dal zmagati v vojski. 44Storil si, da je minila bleščoba njegova, in prestol njegov si zvrnil na tla. 45Okrajšal si dni mladosti njegove, pokril si ga s sramoto. (Sela.) 46Doklej, Gospod, boš li se skrival vekomaj? gorela bo kakor ogenj jeza tvoja? 47Spomni se me – kako sem kratkih dni! Za kako ničevost si ustvaril vse otroke človeške! 48Kateri mož je, ki živi in ne bo videl smrti, ki zavaruje dušo svojo zoper oblast groba? (Sela.) 49Kje so, o Gospod, milosti tvoje nekdanje, ki si jih prisegel Davidu v zvestobi svoji? 50Spomni se, Gospod, sramote hlapcev svojih, da nosim v prsih svojih zasramovanje vseh teh mnogih ljudstev, 51s katerim so sramotili sovražniki tvoji, Gospod, s katerim so sramotili maziljenca tvojega stopinje. — 52Slava Gospodu vekomaj! Amen in Amen! Knjiga četrta.